fbpx

Kostno-mišične bolezni – epidemija sodobnega časa

Vse nedavne ocene, zlasti ocene Evropske fundacije za izboljševanje življenjskih in delovnih razmer iz Dublina v njenem četrtem poročilu, soglašajo, da so mišičnokostne bolezni še vedno največji vzrok za zaskrbljenost  evropskih delavcev.

Zdi se, kot da skoraj dvajsetletna prizadevanja (zakonodaja, smernice, statistika itd.) in usmerjena sredstva (v usposabljanje, kampanje ozaveščanja itd.) ne bi imela nobenega učinka. Če so bila neučinkovita ali neprimerna, pomenijo groteskno zapravljanje sredstev. Zapravljanje ne le zaradi nedelujočih orodij in pristopov, ampak zlasti zaradi posledično nastalih postranskih stroškov. Naj ne bo pomot: glavnih in največjih z mišično-kostnimi boleznimi povezanih stroškov ni mogoče izraziti v denarju! Mislimo na posledice za človeka zaradi trpljenja in funkcionalne šibkosti, na primer na bolečine v sklepu ali mišicah pri vsakem gibu oziroma nezmožnost upogniti koleno, hrbet ali zapestja. Te z delom povezane bolečine in invalidnosti imajo nešteto učinkov na gibanje in drže v vsakdanjem življenju pri gospodinjenju, vzdrževanju stanovanja, nakupovanju in zdravljenju revmatskih bolečin itd.

Delovno mesto je vir nepričakovanih in hudih posledic ponavljajočih se gibov in drž ter vedno istih naporov, fizičnih in umskih obremenitev 40 ur na teden, teden za tednom. Še kako se občutijo tudi izven delovnega mesta. Zaradi pekočih bolečin in funkcionalne onesposobljenosti, ki resno poslabša delavčevo kakovost življenja, delo prežema tudi življenje izven delovnega mesta. Prav te posledice so za posameznika in družbo najpomembnejša cena z delom povezanih mišično-kostnih bolezni.

Najprej za posameznika, saj se bolečine pri izvajanju nalog s škodljivimi učinki seštevajo z bremenom starajočega se telesa in onesposobljenostjo zaradi dolgih let težaškega dela. V vse bolj tekmovalnem svetu vodijo povečan napor pri delu in delna ali polna invalidnost v zmanjšanje dohodka ter so ovira pridobivanju novih spretnosti. In ne nazadnje je vsak gib še bolj boleč, ko je treba iz usihajočega dohodka poravnati še ceno nege in rehabilitacije.

A tudi za družbo, kajti mišično-kostne bolezni so breme za evropsko zdravstvo (kirurgijo, radiologijo, ortopedijo, rehabilitacijo). To je preobremenjeno zaradi drugih zdravstvenih težav, ki se jim je težje izogniti. Katastrofalne kadrovske težave so izvajalci nege primorani lajšati z »uvozom« zdravstvenih delavcev. Visoko število delavcev z mišično-kostnimi boleznimi povzroča sistemom socialne varnosti astronomske izdatke za zdravila. Znižana produktivnost podjetij znižuje njihov prispevek k blagostanju družbe. Višek vsega pa je nepravično socializiranje, ko ničvredna podjetja in organizacije, ki uničujejo zdravje delavcev, posledične stroške prevračajo na širšo družbo. Torej tudi na tiste organizacije in podjetja, ki skrbijo za ljudi ter upoštevajo pravila in dobro prakso varnosti in zdravja pri delu. Znanstvena literatura kot velika zakladnica znanja kaže na vzročne povezave z mišično-kostnimi boleznimi.

Kljub temu je še vedno nekaj polnih zaupanja in lastnega interesa, ki trdijo, da so te preveč šibke… Ocene tveganja tako zelo soglašajo, da ponavljajoči se gibi, težka bremena, gibi pri najbolj oddaljenih dosegih rok, vibracije in prisilne drže pripomorejo k razvoju mišično-kostnih bolezni, da se danes zdi dokazana povezava med temi dejavniki tveganja in mišično-kostnimi boleznimi. »Pandemija«* mišično-kostnih bolezni se širi kljub znanstvenim izsledkom, bolečinam trpečih, prizadevanjem sindikatov, zakonodaji in zdravi pameti. Kaj je šlo narobe? So zakoni prazne besede, da se jih sme brez posledic prezreti? Prav gotovo se pandemija širi tudi zato.

Toda tudi zaradi prepričanja, da so mišičnokostne bolezni neizogibne spremljevalke  dela in da je v naravi »človeškega dvonožca«, da jih 80 %  v svojem življenju vsaj enkrat doživi bolečino v spodnjem hrbtu. Nobenega dvoma ni, da so mišično-kostne bolezni povezane z načini dela, ki, če pustimo ob strani biomehanske dejavnike, povzročajo napetosti mišic celo tam, kjer delo ni ne boleče in ne ponavljajoče. So torej zaradi omejenega nadzora nad lastnim delom povezane z drugimi oblikami razumskih, čutnih in psihosocialnih pritiskov in kot viri stresa spodbujajo izločanje kemičnih posrednikov za napetost v mišicah, žilah in živcih. Te napetosti se nato občutijo kot ostre bolečine v hrbtu, ramenskih lopaticah in še drugod. Način življenja, ki ga odražajo mišično-kostne bolezni, terja, da morajo pri skoraj nepremičnem ostalem telesu močno delati skupine malih skeletnih mišic.  Naš preveč mehanizirani in avtomatski svet, v katerem nam pretirano dognana omrežja vse potrebno pripeljejo naravnost domov, ne zahteva več giba

* Kljub temu, da mišičnokostne bolezni ne povzroča patogen v običajnem pomenu besede, je bil izraz p pa an nd de em mi ij ja a izbran zavestno, saj nekateri dejavniki tveganja v resnici delujejo kot jasno ugotovljeni patogeni in ker je njihova dosledna vloga pri razvoju mišičnokostnih bolezni obširno opisana. Rekreacijski fizični napor (hoja, šport ali fizične vaje) ne sodi več vanj.

Stvar preteklosti so sezonski in dnevni ritmi telesa, pomembni za polnjenje energetskih baterij telesa in uma. Evropski družbi in njenim predstavnikom, delavcem ter delodajalcem ni uspelo preprečiti mišično-kostnih bolezni. Enako kot pri klimatskih spremembah tudi pri njih šele začenjamo dojemati razsežnost vsega, kar se dogaja. Zmanjkuje časa za ukrepanje in iskanje novih, trajnih in domiselnih pristopov k človeškemu delu,  ki bodo upoštevali tako vrojeno vrednost človeškega kapitala, za kakršno se borijo sindikati, kot skrb za zahtevno in občutljivo napravo, kakršno je človeško telo. Pridobitve naše družbe se lahko porazgubijo, če ne bo spoštovanja, etike in domišljije ter »borcev«, ki so še vedno zmožni ali preprosto voljni ukrepati. Ukrepati kljub popolnemu razhajanju med ponujenim in tem, kar omogoča sodobni tehnični in gospodarski razvoj.

Marc Sapir ,

direktor oddelka za varnost in zdravje pri delu HESA pri Evropskem sindikalnem inštitutu ETUI-REHS